»Ako potujoč po novej cesti zapustiš zadnjo vas Starotržkega šolskega okraja, zastrè se ti svet, da ne vidiš pred seboj druzega nego skalovje in pritlično drevje. Po precej strmej cesti voziš se blizo tri četrt ure skozi gozd, v kojem ugledaš le semtertja kako visoko – debelo drevo. Željno pričakuješ, da bi se ti svet odprl in bi zagledalo tvoje oko lepši prizor.

Pa glej, kmalo se ti želja izpolni! Odpre se ti svet in z veseljem zagledaš prostrano ravan – Babinopoljsko polje,« tako je svoj zemljepisni in zgodovinski opis Babnega Polja začel prvi babnopoljski učitelj Božidar (Teodor) Schuller v knjigi Logaško okrajno glavarstvo (1889).

Schullerjev zapis je po skoraj 140. letih še vedno eden izmed boljših geografskih zapisov najhladnejšega naseljenega kraja v Sloveniji.

S člani študijskega krožka Logaško okrajno glavarstvo smo se na najvišje kraško polje v Notranjskem podolju podali na nekoliko hladen in vetroven zadnji septembrski ponedeljek. A hladno jutro je prineslo čudovit dan.

Kraj (757 m) je obmejno gručasto naselje, ki leži v jugovzhodnem delu istoimenskega kraškega polja. Zaradi lege v kotlini prihaja pozimi do toplotnega obrata. Tu je bila izmerjena najnižja temperatura v Sloveniji (–34,5° C),  vremenska postaja Babno Polje pa se ponaša z več kot stoletno tradicijo merjenja temperature.

Že res, da večina Slovencev pozna kraj po nizkih temperaturah, pa kraj, ko ga vzamemo pod drobnogled, nudi tudi bogato zgodovino. Za vasjo se skrivajo ostanki rimskega zidu.

Nekaj arheoloških najdišč pa priča, da so tod ljudje živeli že v pradavnini.

Na severnem robu vaškega jedra stoji župnijska cerkev sv. Nikolaja iz leta 1796, katero smo si tudi ogledali.

Proti jugovzhodu se odpirajo vrata v Gorski kotar in prvi kraj na hrvaški strani – Prezid, kjer izvira reka sedmerih imen Ljubljanica. Ob cesti proti Prezidu stoji mejni kamen, ki je označeval mejo med nekdanjima državama Avstrijo in Ogrsko.

Vas Babno Polje (Pabenfeld) se v listinah prvič omenja leta 1402. Vasico z devetimi kmetijami so leta 1528 Turki požgali. Začetek sedanjega Babnega Polja je leto 1719.

Na griču Bukovica so si manjši gradič postavili Snežniški Lichtenbergi, a ga kaj kmalu prodali čabranskim grofom Paravićem. Po pripovedovanju je imel dvorec okoli 20 sob. V njih je bilo starinsko pohištvo, lovske trofeje ter knjige in časopisi v več jezikih. Uporabljali so ga samo kot počitniško počivališče, stalno so v njem prebivali le logarji.

Kraj, ki se razprostira na 15 km², je danes demografsko ogrožen, a vseeno privlačen za radovedne obiskovalce.

S člani in članicami študijskega krožka smo premerili stari del kraja ter se za dalj časa ustavili na Rihtarjevi domačiji, ki stoji v neposredni bližini cerkve. Na domačiji se je rodil notranjski izseljenski pisatelj Frank Troha Rihtarjev (1894–1980), njegova pranečakinja Alenka Veber, pa skrbi, da njegova literarna zapuščina ne bi odšla v pozabo.

Študijski krožek je podprlo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.

Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica študijskega krožka Logaško okrajno glavarstvo