S člani in članicami študijskega krožka Tihi biseri Slovenije – krožek je namenjen odkrivanju manj znanih, a izjemno pomembnih naravnih in kulturnih znamenitosti po Sloveniji – smo se z vlakom zapeljali v Štanjel. V krožku sledimo tudi prizadevanjem za trajnostno potovanje, torej na način, ki je občutljiv na podnebne in naravne razmere. Potovanje z vlakom, ki poleg čistejše okoljske vesti ponuja izjemno priložnost opazovanja pokrajine, ki beži mimo nas.
V Sežani smo se presedli na vlak, ki pelje po t. i. Bohinjski progi.
Že sam prihod z vlakom v Štanjel nas očara s pogledom na edinstveno veduto s prepoznavnim zvonikom cerkve sv. Danijela.
Dolgoletna obnova vasice danes nudi navdihujoč odmik od vsakdanjosti. V zavetju grajskih zidov in v prijetni senci pomladnih dreves smo pričeli z odkrivanjem tisočletne zgodbe Krasa.
V gradu smo si ogledali razstavo Narava in človek na Krasu, kjer smo lahko občutili moč in hlad kraške burje. Navdušili pa so nas tudi zgodbe prebivalcev na prepihu slovanskega, germanskega in romanskega sveta.
V Galeriji Lojzeta Spacala smo si ogledali tudi razstavo Zorana Mušiča Telesa pokrajin, kjer so na ogled dela, ki odsevajo kraško pokrajino in umetnikovo zgodnejšo pot.
Gre za prvo od treh razstav v okviru programa Evropske prestolnice kulture (EPK), ki so jih posvetili temu velikemu umetniku druge polovice 20. stoletja. Na prvi, ki je tudi spomin na Mušičeva zgodnja leta na Krasu, je poleg 27 slikarjevih slik postavljenih tudi deset del Mušičevega generacijskega sopotnika Lojzeta Spacala, ki ima v Štanjelu svojo stalno zbirko.
Preden je Mušič kot otrok z družino zaradi prve svetovne vojne moral zapustiti rodno Bukovico na Goriškem, je bil Kras zanj magična pokrajina. A h Krasu se je vračal vso umetniško pot in pogosto ga je uzrl v podobnih pokrajinah. Goriški slikar, ki je precejšnji del življenja preživel na tujem, je dobro znan, pa naj gre za kraške motive ali za motive koncentracijskih taborišč.
Na prvi razstavi z naslovom Telesa pokrajin so razstavljena dela, ki sodijo v več ciklov in pokrivajo umetnikovo ustvarjalnost od leta 1947 do 1974. Med njimi so znameniti konjički, dalmatinski motivi, kamnita pokrajina, sienska pokrajina, umbrijska pokrajina, dela z vegetativnimi motivi.
Sledil je sprehod po skrivnostnih kamnitih ulicah in dvoriščih Štanjela do Arheološkega parka Gledanica, ki je v železni dobi služila kot opazovalnica živahnega dogajanja v naselbini. V Kraški hiši, eni najstarejših hiš Štanjela, smo lahko odkrili, kako je nekoč potekalo življenje domačinov v sožitju s kamnom, burjo in rujem.
Pod vilo Ferrari v severovzhodnem delu Štanjela je arhitekt Maks Fabiani zasnoval vrt Ferrarijev po strukturu starega Štanjela. Ferrarijev vrt je bil zgrajen v obdobju med obema vojnama kot del vile Ferrari, v lasti tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, ki je v Štanjelu želel zgraditi podeželsko vilo in sanatorij za pljučne bolnike.
Arhitekt se je pri gradnji prilagajal legi in obliki terena. Uporabljal je tako tradicionalne, za kraško pokrajino značilne kamnite podporne zidove in stopnišča, kot tudi elemente, ki s Krasom nimajo nič skupnega, odražajo pa ideale tistega časa. Tako so nastali razgledni paviljon, vodometi, umetna votlina … Najbolj prepoznaven del vrta pa je ovalni bazen z otočkom, v katerega je pritekala voda iz zapletenega vodovodnega sistema.
Danes je Ferrarijev vrt kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi svoje edinstvenosti je izjemno prizorišče za številne dogodke.
Sledil je še sprehod po Fabianijevi poti do pokopališke cerkvice sv. Gregorja, ki se razprostira nad Kobdiljem, rojstnim krajem Maksa Fabianija, ki se je rodil pred 160. leti.
Študijski krožek, ki ga financira Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, je brezplačna splošnoizobraževalna oblika prostovoljnega učenja odraslih, ki poteka nehierarhično. Za strokovno podporo in razvoj skrbi Andragoški center Slovenije.
Besedilo in fotografija Alenka Veber, mentorica ŠK Tihi biseri Slovenije
