Pogovarjali smo se z mentorico Martino Rupnik Martinčič z Univerze za tretje življenjsko obdobje Logatec.

»Mnogi drugi bi lahko bili na mojem mestu«, prične Martina Rupnik Martinčič, mentorica šestih študijskih krožkov angleščine na logaški univerzi za tretje življenjsko obdobje vse od njenega začetka pred 13-imi leti. »Metka, predsednica, ima nos za tiste, ki so ali bi utegnili postati dobri mentorji in mentorice in tako je pri nas dobrih mentorjev in mentoric veliko. Pa tudi Metka je odprta za novosti! Pa dajmo, ima navado reči v zaupanju do naših zamisli. Njena dobra volja se širi k vsem drugim«, je uvodoma povedala Martina, ki je med najmlajšimi mentorji in mentoricami logaške UTŽO. Pa vendar, Martinini kolegi -18 jih je – verjamejo, da jih bo Martina gotovo najbolje predstavila, Martina pa ve, da so pomembni prav vsi, ki so ponosni na njihovo UTŽO.

Kdo je Martina?

Želela sem si pripovedi o njej, pa je Martina z zanosom, v katerega ni bilo moč poseči, spregovorila predvsem o svojih študentih, o svojih opažanjih študijskih skupin, o naravi svojega dela. Zvedela pa sem, da je že v osnovni šoli ugotovila, da jo privlačijo jeziki in tako ji ni bilo težko izbrati študijske smeri. Da ima dva otroka, je povedala – po Jakoba je morala kmalu odhiteti v vrtec – o možu je pripovedovala, češ da jo podpira pri njenih odločitvah, saj vidi, da jo pedagoško delo osrečuje. Doslej je bila mentorica domala vsem generacijam »učencev«, starejšim, zaposlenim odraslim srednjih let, pa tudi otrokom. Starejši jo veselijo, sporazumevati se z njimi ji je bilo od nekdaj domače, saj se je rodila materi v zrelih letih in dvajset let starejšemu očetu. To jo je nedvomo oblikovalo, pripravilo za razumevanje celotnega življenjskega kroga. Za nameček je bila njena mama učiteljica, njen oče pa pilot, njuna obzorja pa že zato široka.

Vemo, da smo v življenju drug drugega

»Najpomembneje pri našem delu je, da nastane sproščena učna in življenjska skupnost, takšna, ki raste iz skupnih dosežkov in doživetij. Logatec je majhen kraj in v majhnem kraju se mentorji s študenti srečujemo tudi naključno, zunaj predavalnice. To je naša dodana vrednost«, pravi. »Vemo, da smo v življenju drug drugega … v predavalnici in sicer. Pa tudi neformalni »coffee time«, kot pravijo moji študenti, se zdi prav enako pomemben kot strukturirano in k ciljem usmerjeno učenje. Naša skupnost preživi leta dolgo, od časa do časa se ji priključi kdo nov in takrat se krog razširi, predvsem pa se spremeni in obogati. Študenti prihajajo iz različnih krajev in socialnih okolij, z različno preteklostjo in tudi latentnim znanjem, ki mora priti do izraza in postati vir učenja za druge v študijski skupini, tudi za mentorja ali mentorico, seveda. Pri tem Martina opozori na veliko posebnost učenja na UTŽO. Vsebine morajo biti zanimive študentom, pa tudi mentorjem, pomembni so ljudje, oni določajo vsebino in metode dela.

To ease into it ali kako z lahkoto zdrkniti v učenje angleščine

Sicer pa Martina Rupnik Martinčič skrbno pazi, da njeni študenti – med njimi vlada veliko spoštovanje – pridejo do izraza. Ni preveč naklonjena učbenikom, raje pripravlja gradivo sama in v mislih na značilnosti posameznih študentov. »Na kaj ste najprej pomislili to jutro? Kaj je bil za vas najboljši trenutek v tem dnevu? Kaj se je posebnega zgodilo od našega zadnjega srečanja?« Študenti pripovedujejo o sebi, opišejo, kar jih veseli, lahko se potožijo in tako dobijo oporo drug pri drugem. Pa tudi nekaj igrivosti je v vsem tem, saj Martina verjame, da je igrivost potrebna, verjame tudi v igre, v zgodbe, ki jih študenti spletajo o sebi ob njeni spodbudi, zgodbe, ki jih pomnijo. Jezik je navsezadnje pomnjenje besed, struktur, vsega. Njeni študenti niso pasivni opazovalci ali zgolj pasivni poslušalci. Ko slišijo pripovedi svojih kolegov, jih tudi ocenijo. »Kdo je bil danes najbolj zanimiv?« Tako pripovedovalci vedo, da so bili slišani in videni.

Postavljajo vprašanja

Martina Rupnik Martinčič pove, da je zmožnost postavljanja vprašanj pomembna, saj naredi tistega, ki se uči, samostojnega. Spomnila me je na Sokrata, ki je vprašanjem, tudi tistim, ki jih postavljamo sami sebi,  pripisoval veliko vrednost. Z vprašanji se učimo bolj kot s povzemanjem tistega, kar smo slišali in z vprašanji se krepi »kemija«, skupinska dinamika, ki drži skupino skupaj. Učenje pa podpira še vrsta dejavnosti, ki so vse smiselne in mentor ali mentorica mora imeti na zalogi vsaj pet različnih dejavnosti in »komunikacijskih kanalov«, da lahko, ko pride pravi čas, izbere med tistimi, ki so za skupino tisti dan najprimernejši. Martina pripisuje veliko vrednost tudi kinestetičnemu učenju, tj. učenju z gibanjem, pa tudi vplivu fizičnega in socialnega okolja na učenje. »S kom že dolgo niste poklepetali?« In tako »klepetajo« drug z drugim, ob tem pa se gradi skupnost vseh. Čuječnost ji je tudi pri srcu, da se vsakdo zave sebe in svojih petih čutov. »Katere zvoke ste slišali, katere vonjave ste zaznali?«, sprašuje. Ker je učenje tujega jezika utemeljeno tudi na komunikacijskih drilih, ponavljanju torej in seveda pomnjenju večkrat pošlje študente v mislih v trgovino. »I went to the shop and I bought … Šel sem v trgovino in kupil češnje. Šel sem v trgovino in kupil češnje in kruh … in tako naprej …

Pomembno je, da čutijo dobro in iskreno energijo

Ja, mentorjeva in skupinska energija mora biti pozitivna, iskrena, resnična. Ni je moč igrati … da študenti zaupajo mentorju ali mentorici, da občutijo prijaznost, ki si jo ljudje naklonimo. »Na začetku ne vemo, kje bomo pristali, vsaka ura je drugačna, a pomembna je psihološka varnost v skupini, ki jo uravnava mentor. Pri tem pa pazi, da vsakomur nakloni enako dolg čas govora in »gladi robove te naše dvosmerne ceste«. Za odnose je pomembno delo v dvojicah, podskupinah, tako se študenti zbližajo. Zato tudi v študijski skupini ni več kot 12 starejših študentov. Tako nihče ne ostane skrit in študijska skupina lahko seže v srce, kot je dejala navdušenka nad potovanji in jeziki , ki je študente in študentke nedavno popeljala na Škotsko. No, tudi Martina seže v srce.

Dr. Dušana Findeisen,

UTŽO Logatec je nastala pred trinajstimi leti, ko se je njena sedanja predsednica Metka Rupnik upokojila. Zmeraj je bila povezana s svojim krajem in zmeraj je čutila njegov utrip, kot krajanka, učiteljica matematike, pedagoginja in ravnateljica osnovne šole. Okrog sebe je zbrala skupino somišljenikov in 67 prvih študentov. Danes jih je 277, ki prihajajo redno skozi leto in se povežejo v skupnost. Študijskih skupin je zdaj več kot 35, programskih usmeritev in mentorjev pa 18.