»Maja grem na Irsko,« me je mati nekega dne pomenljivo nagovorila po skupnem nedeljskem kosilu.
»Ja, a res? O, super, s kom pa?« sem zvedavo povzdignila obrvi, čeprav se mi je že malce svetlikalo, da bo to verjetno z upokojenci.
»Z angleščino,« mi je z zadovoljstvom odgovorila. Seveda, sem pomislila, mati odkar je v pokoju, kar cveti. Angleščina, računalništvo, pohodništvo in posledično druženje s sovrstniki napolni njene dneve do te mere, da se moram za varstvo hčerke prijaviti že na začetku tedna, da uredimo vso logistiko, če želim priti na vrsto.
V naslednjem trenutku pa izstreli, to je vsekakor planirala vnaprej: »Veš, kaj, pojdi z nami. Pa bova skupaj v sobi,« mi zarotniško namigne, saj ve, da njen Andrej ne bo šel z njo, ji pa precej ustreza, če je lahko z nekom, ki ga dobro pozna, da je lahko bolj sproščena.
»Jaz???« sem pomislila, kaj pa naj jaz tam delam. Dobro, lepo je iti na Irsko, ampak tega nisem imela v planu, treba je preveriti domače finance, urediti s službo, poleg tega pa … tam ne bo nikogar enako starega kot jaz. Običajno se s tem ne ukvarjam, ampak tokrat me je resno zaskrbelo, da nekako ne bom sodila zraven.
»Veš, kaj, vsi so prav super,« je pribila mati in v resnici je bilo tako.
Po prijavi se je počasi izkristaliziralo, kdo vse gre zraven in nastala je ogromna skupina kar 47 ljudi, tako da sta imeli idejni vodji Martina in Metka kar nekaj logističnih zapletov, ampak na koncu jima je uspelo urediti vse. In tako smo 24. maja po nočni vožnji, odhod smo namreč imeli ob dveh zjutraj iz Logatca, nekoliko pomečkani in utrujeni zjutraj prispeli v Dublin. Tam nas je takoj gostoljubno pozdravilo tipično irsko vreme – rahel pršec (angl. drizzle) in nam dalo vedeti, kam oz. v kakšno deželo smo prišli. Pelerina bo del obvezne opreme, skodrani lasje ne povsem po lastni želji pa naša nova moda.
Dublin je precej obvladljivo mesto, saj ni zelo veliko. Razteza se ob strugi reke Liffey in kaj je lepšega kot po rahlo neprespani noči sesti na udoben ogrevan (ja, temperature so bile rahlo nižje kot pri nas) avtobus in narediti en krog po mestu. Kljub težki borbi s spancem smo si uspeli ogledati kar nekaj zgodovinskih stavb in dobili splošen vtis o mestu, kjer bomo nastanjeni dan ali dva. Zanimivo se mi zdi, kako je organizirana arhitektura mesta; lahko vidiš arhitekturni biser, cerkev iz 12. stoletja, takoj zraven pa industrijsko pivovarno ali destilarno viskija. Vendar pa si bom Dublin najverjetneje najbolj zapomnila po nečem drugem – to je knjižnica. Ker nisem največja pivoljubka, me obisk sicer precej zanimive in moderno zastavljene pivovarne Guinness ni tako fasciniral, vendar pa sem se zaljubila na prvi pogled, ko se je v Kolidžu svete Trojice pred mano odprla ogromna, v temen les opažena dvorana, do vrha napolnjena s knjigami. Čudovit razgled, ki ga je na samem koncu dvorane dodatno osvetljeval s stropa viseč globus sveta. Osupljivo. In kakšen čudovit vonj – mešanica starega papirja, vlage in rahle zatohlosti, ki pa vseeno vzbudi v človeku občutek nostalgije. Nostalgije po nekih starih časih, ki jih v resnici nisi doživel, samo slutiti se da, da je nekoč obstajal in se zdaj izrisuje v knjigah, ki te obdajajo.
Skratka, da ne zaidem s svoje poti … torej pivo. Poleg precej moderno zasnovane pivovarne Guinness je v mestu polno pubov, ki se držijo en drugega kot prijateljski bratci. In vsi so polni. Že opoldne. Živo glasbo lahko doživiš podnevi, lahko poješ in plešeš, s tega vidika so Irci videti veseljaki, no, ali pa vsaj zelo družabni. In kako zelo so topli. V sebi nosijo naravno prijaznost, ki jo še podkrepijo z milozvočnostjo svojega glasu in prav nič jih ne moti in z veseljem ponovijo, vse, kar so že povedali, še enkrat, ker jih ob prvem nagovoru zaradi naglasa nisi nič razumel. Ali pa ko pri kosilu v restavraciji natakarju pojasniš, da ravnokar odhajaš v pivovarno na pivo in zato ne bi naročil ekstra pijače poleg hrane, samo namizno vodo, kar bi v naših krajih veljalo za greh, pri njem pa izvabiš na lica smehljaj in ljubezniv yes of course (ja, seveda).
V Dublinu smo sicer ostali dva dni, a smo se že drugi dan opravili na podeželje. Koliko zelenja, kamor pogledaš, povsod zeleno. Zelene trave, zeleni grmički, zeleni gozdovi, zelena polja, zeleni pašniki … ponekod posuti z belimi sladkornimi kockami, pardon, to so ovce. Irsko podeželje ponuja mir, spokojnost in čudovite razglede. Ruševine starih samostanov, kamniti stolpi za shranjevanje živil, dragocenosti in starih rokopisov ter ostarele graščine pa človeka opominjajo na staro izročilo, na ljudstvo, ki je nekoč davno, preden so pribrzeli Angleži in si odvzeli vse, kar je bilo vredno – zemljo, vero, svobodo, živelo v miru in spokoju, gojilo ovce, krave in ki je v mrzlih dneh prepisovalo stare knjige, da bi lahko njihovi potomci vedeli, kakšno je bilo življenje nekoč, kako mirno in lepo je bilo, preden so nastopili turbolentni časi nesvobode in podjarmljenja.
Po ogledu bujnih vrtov, polnih kal in rododendrona nas je pot naslednji dan vodila proti zahodu. Avtobus je požiral kilometre, vendar pot ni bila naporna. K temu je močno pripomoglo dejstvo, da je naša iskriva vodička Irena, ki smo jo zaradi njene odprtosti, gostobesednosti, topline in simpatičnosti vsi oboževali od prvega dne, nekateri pa že od lanskega leta, ko je skupaj z nekaterimi udeleženci potovala v London, priredila tekmovanje v pisanju pesmi. Bližali smo se namreč mestu Limerick, ki si deli ime s posebno obliko šaljive pesmi v nekaj verzih. Razvnela se je pesniška borba – prava bitka talentov, v kateri smo preizkušali svoje sposobnosti kovanja rim, šaljivih napevov, duhovitih dovtipov in priznati moram, konkurenca je bila res velika.
Po ogledu mesta smo se ponovno preselili v preteklost. Ogledali smo si namreč stari grad, poln ozkih stolpičev, tako da smo po ozkih stopnicah grizli kolena in premagovali klavstrofobijo, toda splačalo se je. Sobice in sobane s prastarimi posteljami, skrinjami, dolgimi mizami za svečane večerje in nazadnje razgled na celo pokrajino iz grajskega stolpa so bili res impresivni. Pod gradom pa nas je pričakala še vasica iz 19. stoletja, kjer smo si lahko ogledali, kako so kmetje živeli nekoč. Stare hišice krite s slamo, kovačija, stara učilnica, vse skupaj izgleda tako domače, tako prijetno.
Človek bi dejal, da lepše in prijetnejše ne more biti, ko smo se četrtega dne pripeljali do ocena. Visoki valovi so mogočno butali ob obalo, morska pena se je belila ob stiku s kopnim in veter nam je vrtinčil lase. Moherske pečine, ležeče le nekaj ovinkov stran, pa s svojo mogočno lepoto navdušijo še tako sitno oko. Visoki, iz morja dvigujoči se klifi so eden izmed najlepših čudežev narave in še tako turistično prekomerno oblegan kraj jim ne more odvzeti čara. Tam lahko stojiš ure in ure, zaprtih oči vdihuješ morski zrak in preprosto uživaš.
Naša zadnja postaja je bilo majhno obmorsko mestece Galway. Mesto je izjemno simpatično, z glavno uličico, ki rahlo spominja na našo Čopovo, na kateri lahko posediš v pubu, spiješ pivo ali pa doživiš izjemno doživetje, ki ga niti v sanjah nisi pričakoval in kar se je zgodilo naši gasilki Marinki, ki je skozi celotno Irsko popotovanje neumorno iskala gasilce in gasilske postaje ter jih v Galwayu končno našla. In to na kakšen način!! Tega nebi pričakovala niti v sanjah. Da strnem: mlad par se je skregal in punca je iz čistega besa skočila v vodo, tam so bili gasilci, ki so jo reševali, in naša Marinka. V prvi vrsti. Takoj so navezali stike in Marinka je naslednji dan kot častna gostja obiskala njihovo gasilsko postajo. Res čudovit zaključek čudovitega potovanja. In že je nastopil zadnji dan.
Zadnji dan, ah zadnji dan je vedno težko. Veš, da moraš domov, da te čaka sprehod po letališču, da bo letališka policija najverjetneje sumničava, potem tlačenje prtljage in preveč stvari (beri viski in pivo) v večno premajhen kovček. Po drugi strani pa si vesel, ker boš vendarle spet spal v svoji postelji, jedel svojo domačo hrano … Mimogrede irska hrana, še ena od stvari, ki jih ne bom pozabila. Poleg obilice mleka in krompirja, ki ju konzumirajo v izobilju, Irci nimajo solate. Je že tako, da gre ljubezen (ali v tem primeru življenje) skozi želodec. In verjetno edina izmed stvari, ki bi jih na Irskem pogrešala, je solata. Ko sem jo prvi večer v hotelu pri večerji zaman iskala in se pritoževala, kakšen hotel pa je to, da nimajo solate in ko sem videla, da razen velike količine krompirja, mesa in kuhanega korenja oz. zelja ne bom dobila svoje ljubljene vrtnine, sem bila kar malo v šoku. Tako da … če vam v življenju brez solate živeti ni, nikar ne hodite na Irsko. V nasprotnem primeru vam Irsko vsekakor priporočam. Izjemno lepa dežela z izjemno prijaznimi ljudmi. Vreme pa … ah vreme – nikoli ne veš, kaj bo čez pet minut. In v tem je ves čar.
N. K.
