6. november 2024
Študijska skupina Skriti biseri Slovenije je na svoji drugi strokovni ekskurziji obiskala Ljubljano. Glavni poudarek ekskurzije z vlakom je bil obisk ljubljanskega semenišča, kjer je svoje mesto že leta 1725 v jugovzhodnem delu stavbe dobila svoje prostore javna škofijska knjižnica, za katero so operozi darovali svoje knjige. Danes knjižnico poznamo kot Semeniško knjižnico Ljubljana.
Z ljubljanske železniške postaje smo se do Dolničarjeve ulice podali peš in mimogrede nekaj pozornosti posvetili tudi stavbi Vzajemna zavarovalnica, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika. Stavba zavarovalnice, ki jo je arhitekt končal med letoma 1928–1930, je bila postavljena na eno od najpomembnejših lokacij v mestu.
V Semeniško knjižnico v Ljubljano smo vstopili prek južnega pročelja, ki ga krasi bogat baročni portal z dvema gigantoma, ki ga je v delavnici Luke Misleja izklesal kipar Angelo Putti.
In že smo se prepustili vodji knjižnice Mateji Demšar, ki nam je predstavila bogato zgodovino javne knjižnice, ki je bila ustanovljena na pobudo članov Akademije operozov že leta 1701, za katero so operozi darovali svoje knjige. Dokončno mesto je dobila leta 1725 v jugozahodnem delu stavbe.
Oboke knjižnice je leta 1721 poslikal Giulio Quaglio, leseno opremo je v baročne slogu oblikoval in izdelal mizar Josip Wergant. Tako je nastal eden najlepših baročnih prostorov pri nas. Italijanski slikar Giulio Quaglio je na strop umestil podobe znanosti in umetnosti, v kotih so kipi antičnih filozofov, na oblakih sedijo štirje cerkveni pisatelji in znotraj zlatega venca na robu sedijo štirje cerkveni očetje.
Občudovali pa smo tudi lesene omare v stilu italijanskega baroka, vsaka od omar nosi črko latinske abecede, kjer so razvrščene knjige različnih znanosti.
Semeniška knjižnica v baročni dvorani hrani 7000 knjig, večinoma v latinščini in nemščini. Dragoceni so rokopisi, večinoma iz 18. stoletja, nekaj tiskanih inkunabul iz 15. stoletja, nekaj pa je tudi unikatov, ohranjenih le v tej knjižnici.
Po ogledu semeniške knjižnice smo se ustavili še ob spomeniku Valentina Vodnika, ki je prvi slovenski narodni kip, ki stoji na južni strani Vodnikovega trga. Pokukali pa smo tudi v škofijski dvorec, kjer je v pritličnem prostoru arhitekt Plečnik postavil spominsko ploščo Napoleonu. Slednji naj bi leta 1797 v njem tudi prespal.
Obisk Ljubljane pa smo zaključili še z ogledom Ilirskega stebra. 14. oktobra leta 1929 so v Ljubljani ob veliki svečanosti odkrili spomenik, ki nas spominja na obdobje Ilirskih provinc na našem ozemlju od leta 1809 do 1813. Pobudo za njegovo postavitev je konec tridesetih let prejšnjega stoletja dala Glasbena matica, celotno ureditev območja spomenika v bližini Križank na današnjem Trgu francoske revolucije pa je zasnoval arhitekt Jože Plečnik.
»Spomenik iz hvarskega marmorja je visok 13 metrov. Na njegovi južni strani je pritrjena pozlačena bronasta glava Ilirije, na severni Napoleonova z lovorovim vencem, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, na zahodni strani pa pozlačena palmova veja, darilo francoske republike. Vrh stebra krasi pozlačen bakren grb v obliki polmeseca s tremi zvezdami. Med napisi na vseh straneh stebra so tudi Vodnikovi verzi iz pesmi ‘Ilirija oživljena’ v slavo cesarja in Ilirskih provinc, ter pojasnilo, da so v temeljih spomenika shranjeni posmrtni ostanki neznanega francoskega vojaka. Izgrebli so jih na obronkih med Nadgorico in Črnučami pri Ljubljani, kjer je leta 1813 padlo več Francozov.« (Vir: https://zgodovinanadlani.si/1929-postavitev-ilirskega-stebra-v-ljubljani/dr-david-petelin [pridobljeno 7. 11. 2024]
Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica ŠK Skriti biseri Slovenije
