S slušatelji študijskega krožka Skriti biseri Slovenije, ki krožek obiskujejo že drugo leto, smo se na prvo ekskurzijo v drugem semestru študijskega programa 2025/2026 z vlakom odpeljali v Celje – Knežje mesto.
Obiskali smo Foto hišo Pelikan, izjemen spomenik fotografske dediščine in kulturne zgodovine, ne samo v slovenskem prostoru, ampak tudi v evropskem.
Že ob vstopu v hišo obiskovalec začuti posebno atmosfero – kot da bi stopili v čas, ko je fotografija zahtevala potrpežljivost, znanje in občutek za pravi trenutek. Hiša je ohranjena skoraj v celoti tako, kot jo je zapustil Josip Pelikan, eden najpomembnejših slovenskih fotografov 20. stoletja.
Josip Pelikan, slovenski fotograf češkega rodu, * 9. december 1885, Trbiž, Avstro-Ogrska, † 18. junij 1977, Celje, se je rodil v družini, kjer mu je bila fotografija položena že v zibelko. Starša sta bila po rodu Čeha. S fotografijo sta pričela v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Odselila sta se v Trbiž, kjer je bilo prosto mesto za fotografsko obrt. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu naučil fotografske abecede. Po materini smrti leta 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami (kolodijski proces), ki so dajale fotografiji lepše tone.
Pelikan se je v Celju stalno naselil leta 1920, v hišo prof. Jarca, kateri se je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti.
Sredi 20-tih let 20. stoletja je svojo dejavnost razširil še v Rogaško Slatino, Dobrno in Rimske Toplice.
Izobrazil je številne odlične fotografe, njegov obsežen fotografski opus pa zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave – zlasti planinskega sveta. Ustvaril je portrete uglednih kulturnih delavcev, njegovi motivi so izhajali kot razglednice in kot reprodukcije v knjigah in revijah. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegova obsežna fotografska zapuščina, ki jo po delih hranijo številne celjske ustanove, predvsem pa Muzej novejše zgodovine Celje, predstavlja pravo legendo celjske fotografije in slovi po izredni kvaliteti. Pelikanov atelje je edini v celoti ohranjen v Sloveniji. Je muzejsko urejen in v njem je mogoče še naročiti klasično fotografiranje ob posebnih priložnostih.
Med ogledom smo spoznali njegovo življenjsko pot, delo in vpliv, ki ga je imel na razvoj fotografije ter na dokumentiranje vsakdanjega življenja, portretov in pomembnih dogodkov v Celju in širši okolici. Ogledali smo si originalni fotografski atelje s steklenim stropom, temnico, stare fotoaparate ter številne pripomočke, ki pričajo o zahtevnem, a hkrati izjemno ustvarjalnem fotografskem procesu. Posebej nas je pritegnila razlaga analogne fotografije, pomen svetlobe in natančnega dela, ki je bilo potrebno za vsak posamezen posnetek.
Obisk Foto hiše Pelikan je bil za vse slušatelje navdihujoče doživetje, ki je spodbudilo razmišljanje o vrednosti kulturne dediščine, o hitrosti sodobnega časa in o tem, kako pomembno je ohranjati zgodbe preteklosti.
Besedilo in fotografije Alenka Veber, Mentorica študijskega krožka Skriti biseri Slovenije
