Študijski krožek Muzeji na prostem kot prostor učenja je v sredo, 9. septembra 2026 svojo učilnico ponovno prestavil na prosto. Pot nas je vodila skozi Hrovačo, Ribnico in Rašico – skozi pokrajino, v kateri so doma ljudje, zgodbe, jezik, knjige in spomin.

Vseživljenjsko učenje namreč ni omejeno na učilnico, predavalnico ali muzejsko vitrino. Učimo se lahko tudi med hojo, opazovanjem prostora, poslušanjem zgodb in pogovorom. Pokrajina sama postane učbenik, domačija muzej, cerkev arhitekturni dokument, reka in vas pa prostor, v katerem lahko prepoznavamo sledove preteklosti.

Hrovača in Stanislav Škrabec – iz domačega okolja v svet jezika

Prva postaja je bila Hrovača pri Ribnici, rojstni kraj patra Stanislava Škrabca (1844–1918), enega najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev 19. stoletja. Škrabec se je rodil v kmečki družini, osnovno šolo obiskoval v Ribnici, pozneje pa študiral v Ljubljani in Gradcu. S svojim delom se je posebej posvečal slovenskemu glasoslovju, pravorečju, naglasu, pisavi in knjižnemu jeziku. Slovenska biografija ga uvršča med pomembne utemeljitelje slovenskega knjižnega jezika.

Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, danes urejeno Škrabčevo domačijo. Današnja podoba domačije je nastajala v 19. stoletju, muzejska zbirka pa je bila v bivalnem delu urejena leta 1998. Ohranjeni predmeti in pohištvo obiskovalcu omogočajo vpogled v način življenja nekdanje kmečke družine. Domačija tako ni samo spomenik pomembnemu jezikoslovcu, temveč tudi prostor, kjer lahko spoznavamo vsakdanje življenje ljudi tega okolja.

Prav v tem se skriva ena od pomembnih vrednosti muzejev na prostem: zgodovina ni več nekaj oddaljenega. Ko stopimo v hišo, vidimo predmete, prostor in okolje, v katerem so ljudje živeli, delali in se učili, postane preteklost konkretna in razumljiva.

Ob Stanislavu Škrabcu smo se zato ustavili tudi pri vprašanju jezika. Jezik ni nekaj samoumevnega. Je živ sistem, ki se spreminja, razvija in ohranja tudi zato, ker se zanj vedno znova zanimajo nove generacije. Škrabčevo delo je bilo tesno povezano prav s takšnim raziskovanjem in z vztrajnim učenjem. Njegova zapuščina živi še danes tudi skozi Škrabčevo ustanovo, ki podpira mlade raziskovalce slovenskega jezika in podeljuje štipendije študentom slovenistike, slavistike, klasične filologije in jezikoslovja.

Ribnica – med sakralno dediščino in Plečnikovo arhitekturo

Pot smo nadaljevali v Ribnico, kjer smo si ogledali farno cerkev sv. Štefana. Današnja cerkev je bila zgrajena med letoma 1866 in 1868, njena notranjost pa hrani številna pomembna umetniška dela. Med njimi izstopa oltarna slika sv. Štefana iz leta 1901, delo Ivana Groharja. Cerkev ima tudi izvirne orgle Franca Goršiča iz leta 1874.

Posebno pozornost smo namenili zvonikoma – ribniškima »kronama«, ki sta nastala po drugi svetovni vojni in veljata za zadnje delo arhitekta Jožeta Plečnika.

Tudi tukaj se je pokazalo, kako lahko prostor odpira nova vprašanja. Arhitektura ni samo nekaj, kar pogledamo in fotografiramo. Je zgodba o času, ljudeh, umetnosti, poškodbah in obnovi. Ko se ustavimo ob stavbi in jo pogledamo pozorneje, se učimo tudi brati prostor.

Rašica – od rojstnega kraja do prve slovenske knjige

Zadnja postaja našega dne je bila Rašica, kjer smo obiskali Trubarjevo domačijo. Stoji ob rečici Rašica in danes povezuje naravno okolje, kulturno dediščino in različna področja človekove ustvarjalnosti.

Rašica je povezana s Primožem Trubarjem, ki se je rodil na Raščici pri Velikih Laščah okoli leta 1508. Trubar je bil protestantski reformator ter utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva. Leta 1550 sta izšli njegovi prvi slovenski knjigi – Katekizem in Abecedarium. Njegov abecednik ni bil namenjen samo verskemu pouku, temveč tudi učenju branja in pisanja. Trubar je razumel, da brez pismenosti ni mogoče širiti znanja.

To je bila morda ena najpomembnejših misli našega izleta.

Znanje je vredno toliko, kolikor je dostopno ljudem.

Trubar je pred skoraj petimi stoletji razmišljal o tem, kako ljudem približati branje, pisanje in znanje v jeziku, ki ga razumejo. Danes, ko živimo v času hitrih sprememb in vseživljenjskega učenja, je njegovo prizadevanje še vedno presenetljivo aktualno.

Muzej kot prostor učenja

Naša pot od Hrovače do Rašice je zato povezala več kot tri kraje in več zgodovinskih osebnosti. Povezala je jezik, knjigo, arhitekturo, človeka in pokrajino.

Stanislav Škrabec nas je spomnil, da je treba jezik raziskovati, o njem razmišljati in ga negovati. Plečnikova arhitektura nam je pokazala, kako lahko prostor dobi novo umetniško in simbolno vrednost. Trubar pa nas je spomnil, da je dostop do znanja ena od temeljnih poti človekovega razvoja.

Udeleženci študijskega krožka smo se ob tem učili na način, ki je za vseživljenjsko učenje še posebej dragocen: z opazovanjem, pogovorom, spraševanjem in neposrednim stikom z dediščino.

Muzej na prostem zato ni le prostor, kamor pridemo pogledat preteklost. Je prostor, kjer se preteklost sreča s sedanjostjo in odpira vprašanja za prihodnost.

Na poti od Hrovače do Ribnice in Rašice smo tako spoznavali ljudi, ki so vsak na svoj način verjeli v moč znanja. Škrabec v moč jezika, Trubar v moč knjige, mi pa v moč učenja, ki se ne konča z zaključkom formalnega šolanja.

Učilnica je lahko domačija. Učbenik je lahko pokrajina. Muzej pa je lahko začetek novega vprašanja.

In prav zato se bomo v študijskem krožku Muzeji na prostem kot prostor učenja še naprej učili tam, kjer se preteklost ne zapre v vitrino, ampak ostaja živa – v prostoru, zgodbah in ljudeh.

Študijski krožek sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino in poteka prek Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Logatec pod mentorstvom Alenke Veber.

Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica