S člani in članicami študijske skupine Skriti biseri Slovenije smo v marcu 2026 v dveh skupinah obiskali Ribnico na Dolenjskem. Ribnico, za katero je že Valentin Vodnik (1758–1819) zapisal, da se ponaša z najlepšim trgom na Kranjskem, smo predhodno spoznali že na predavanjih, zato je bilo mesto še toliko bolj vabljivo, da ga tudi raziščemo. Čeprav o trški očarljivosti iz prehoda 18. v 19. stoletje skoraj ni več sledu, pa staro ribniško jedro okrog župnijske cerkve sv. Štefana radovednega obiskovalca lahko zaposli za kar nekaj ur.
Tik ob avtobusni postaji na Škrabčevem trgu stoji cerkev sv. Štefana. Dvostolpna historicistična, dvoranska cerkev (1865–1868) se ponaša z bogato notranjo opremo in poslikavo. Kapi zvonikov pa so znani daleč naokrog, uredili so ju po letu 1957. Plečnikovo zamisel je dokončala njegova učenka arhitektka Erna Tomšič. »Zaključki zvonikov, tako kot vsa Plečnikova dela, imajo svoje sporočilo. Postavil je 12 betonskih stebrov, ki ponazarjajo 12 apostolov, na stebre pa je postavil arhitrav, da je od daleč vse skupaj videti kot nekakšen tempelj. Kot simbole upanja je vključil kroge s sidrom in v sredino umestil steber, ki se dviga iz svetišča kot starozavezni oltar. Iz oltarja raste sonce, v katerem je stiliziran križ iz štirih rib, ki so najstarejši krščanski simbol,« razloži simboliko zvonikov ribniški župnik Anton Berčan.
Fascinantna pa je tudi notranjost cerkve, saj v njej lahko občudujemo dela nekaterih najbolj znanih slovenskih mojstrov: Janeza Wolfa, Ivana Groharja itd. Glavni oltar krasijo vratca tabernaklja, ki sta jih zasnovala zakonca arhitekt Ivan Vurnik in slikarka ter oblikovalka Helena Vurnik. Vrata v čast »knezu miru« so narejena iz pretopljenih vojaških odlikovanj, v njihovem sklepu je zapis v latinskem jeziku, ki v prevodu pomeni: knezu miru v času vojne darujejo hvaležni verniki. Zapisana je tudi letnica 1915, kar je čas nastanka tega elementa notranje opreme.
Po ogledu cerkve smo si ogledali še muzejske zbirke v Ribniškem gradu, se sprehodili po Parku kulturnikov ter se ob zaključku podali še v Rokodelski center, kjer smo si najprej ogledali prenovljeno razstavo SUHOROBARSTVO & LONČARSTVO. Piko na i pa je dodal Matej, ki nam je v delavnici pokazal, kako se pripravijo vitre za pletenje košar, nekateri izmed članov pa so se v tej spretnosti tudi preizkusili. Vonj lesa, občutek vlage in upogljivosti leskove palice ter ročna spretnost so člane popeljali v neposreden stik s tradicijo, ki je v Ribnici živa še danes.
Poleg zgodovinske in umetniške vrednosti Ribnice so člani obeh skupin uživali tudi v vsakdanjih, a prav tako značilnih vidikih mesta. Sprehod skozi staro mestno jedro je razkril značilne trške hiše, trgovske arkade in ozke ulice, ki še vedno dišijo po preteklosti.
Čutiti je, kako se tradicija prepleta s sodobnim življenjem – lokalne trgovine, kavarne in gostilne še vedno ohranjajo mestno zgodbo, ki jo je opisoval že Vodnik.
Na koncu je obisk Ribnice pokazal, da mesto ni le zbirka spomenikov in muzejev, temveč prostor, kjer se zgodovina, umetnost in vsakdanje življenje prepletajo v harmonično celoto. Tudi tisti, ki so se prvič sprehodili po trgu ali prijeli za vitro, so odšli z občutkom, da so del zgodbe, ki jo Ribnica še vedno piše.
Besedilo in fotografije Alenka Veber, Mentorica študijskega krožka Skriti biseri Slovenije
