V sklopu odkrivanj srednjeveških mest, smo se s člani in članicami študijskega krožka Medgeneracijska odkrivanja srednjeveških mest z vlakom odpeljali v naše najstarejše mesto – Ptuj.
Podoba mesta, kjer so se nekoč na živahnem križišču trgovskih poti ljudje naselili že ob koncu tretjega tisočletja pred našim štetjem, se danes mirno zrcali v Dravi. Majhno, a slikovito mestece privablja številne tuje in domače obiskovalce.
Od začetka 20. stoletja pa vse do druge svetovne vojne je mesto zaznamovalo pestro družabno življenje, ki se je odvijalo v gostilnah in kavarnah.
Del družabnega življenje na ptujskih ulicah tudi danes poteka v kavarnah, kjer si človek lahko vzame čas za razmislek in se odloči, kaj si bo ogledal.
Današnji Ptuj je več kot le mesto bogate zgodovine in veličastne preteklosti. V njem živi izjemno etnografsko izročilo in živa tradicija, ki je globoko ukoreninjena v življenje Ptujčanov. Izjemen je Ptujski grad, ki nad mestom vabi k ogledu številnih zbirk, ki jih hrani Pokrajinski muzej Ptuj Ormož.
Lučaj stran pod gradom mestni veduti dominira mestni stolp in zvonik cerkve sv. Jurija, imenovan tudi Varuh časa. Z višino 54 metrov in markantno čebulasto streho je zgodovinska ikona in eden od simbolov najstarejšega slovenskega mesta.
Mestni stolp in zvonik cerkve sv. Jurija, katerega prva pisna omemba sega v 14. stoletje, sta bila tudi naš glavni cilj zadnje ekskurzije. Njegovo zgodbo smo spoznali skozi interaktivno razstavo, si ogledali edinstveno mehansko uro z 21-metrskim nihalom in uživali v čudovitem razgledu na Ptujsko jezero in staro mestno jedro.
V nadaljevanju dneva je sledil še sprehod na Ptujski grad in grič Panorama. Nepozidan travnat grič v središču mesta je bogato arheološko najdišče, ki je danes urejen kot zeleni kotiček s sprehajalnimi potmi in z opisi arheoloških zakladov, ki so skriti pod gričem. Sprehajalne poti sledijo poteku nekdanjih rimskih ulic, medtem ko so informacijske table postavljene ob zanimivejših predelih griča. Zeleno mestno sprehajališče privablja tudi z idiličnimi razgledi na Ptujski grad in okolico.
Ob vračanju na železniško postajo nas je pot vodila še mimo nekdanjega Dominikanskega samostana.
Ptujski dominikanski samostan je bil ukinjen v letu 1785 in dokončno razpuščen v letu 1786 v skladu z jožefinskimi cerkvenimi reformami; takrat so ga namenili za vojaško bolnišnico. Vojska ga je uporabljala do leta 1923, ko je že grozilo, da ga bodo prezidali v tovarno svile, kar pa se na srečo ni zgodilo. Leta 1928 je dominikansko vojašnico kupila mestna občina, da so jo preuredili v muzej in stanovanja. V stavbah nekdanjega dominikanskega samostana sta vse do leta 2012 oz. 2011 delovala Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož z arheološkim oddelkom in zbirkami ter Zgodovinski arhiv Ptuj, danes pa si je del samostana mogoče tudi ogledati.
Študijski krožek je podprlo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica študijskega krožka Medgeneracijska odkrivanja srednjeveških mest
