Idrijski nadučitelj Jakob Inglič je za knjigo Logaško okrajno glavarstvo (1889) napisal enega izmed daljših zemljepisnih in zgodovinskih opisov Idrije, rudarskega mesta, ki je slovela »po celem sveti zarad jam, v katerih se pridobiva mnogo živega srebra«.
Danes, po skoraj 140-letih po izidu knjige, se Idrija ponaša s prestižnim naslovom UNESCO dediščine, kar jo uvršča med same »prestolnice« dediščine.
S člani in članicami študijskega krožka Logaško okrajno glavarstvo smo se na prvo ekskurzijo z avtobusom zapeljali v mesto, ki leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta.
Na Mestnem trgu nas je presenetila Metka Pavšič, Idrijčanka, predana gledališču, prepevanju, predvsem pa iskanju lepega in smiselnega. Petje in gledališče ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas, svoje telo in da z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove.
Sodelovanje v Gledališču slepih in slabovidnih Nasmeh, Dramatičnem društvu Idrija, na Linhartovem odru, londonskem muzikalu, različnih pevskih zasedbah in nenazadnje v podiplomskem študiju na AGRFT, ji vedno znova predstavlja izziv, možnost učenja in prijetnega človeškega druženja.
Metka se nam je predstavila z odlomkom iz Fehtarce.
Ko smo se dodobra nasmejali, smo se mimo Trga sv. Ahaca povzpeli do gradu Gewerkenegg, kjer domuje Mestni muzej Idrija. Muzejske zbirke nam je predstavila kustosinja Damjana Bončina.
V začetku 16. stoletja, zgolj dobrih 30 let po naključnem odkritju bogatega nahajališča živega srebra, je na strateško najustreznejšem mestu postopoma zraslo mogočno poslopje gradu Gewerkenegg. Njegovo nemško ime v prevodu pomeni preprosto ‘rudniški grad’. Takratni zasebni lastniki rudnika so ga zgradili za obrambo pred Benečani in Turki, skladiščenje živega srebra in živil ter nastanitev rudniškega vodstva.
Zadnje temeljite sanacije in obnove je bil grad deležen med letoma 1988 in 2017. Danes urejeno grajsko dvorišče razkriva pogled na odprte arkade s tlakovanim hodnikom, vodnjak in slikovite rekonstruirane baročne freske, bolj pozornemu očesu pa ne uidejo niti podrobnosti: vklesane letnice nad portali različnih slogovnih obdobij.
Grad je bil za spomenik kulturne dediščine razglašen leta 1986, spomenik državnega pomena je postal leta 1999. Skupaj s svojimi vsebinami je med najpomembnejšimi spomeniki idrijske tehniške dediščine, leta 2012 vpisane na Unescov Seznam svetovne dediščine. Od leta 1954 v gradu domuje Mestni muzej Idrija. V njem so osrednji, skoraj 2.000 m2 veliki razstavni prostori namenjeni predstavitvi izjemne poltisočletne zgodovine mesta Idrija in tukajšnjega živosrebrovega rudnika, drugega največjega rudnika te žlahtne kovine na zemeljski obli. Zgodbe o preteklosti Idrije in njenih prebivalcih, rudarjih in klekljaricah so s predmeti, fotografijami, z maketami, načrti in dokumenti predstavljene na štirih razstavah: Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije; Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén; Mejniki 20. stoletja in Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.
Študijski krožek je podprlo Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.
Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica študijskega krožka Logaško okrajno glavarstvo
