Sredi Slovenije, kjer se Alpe že nagibajo proti morju, se preletajo tisočletne slike kulture, umetnosti, narave. Preplet stoletja in doživetij. Škofja Loka je mistično srednjeveško mesto UNESCOve žive dediščine. Tudi v Škofjo Loko smo zapeljali z vlakom. Na železniški postaji smo prestopili na mestni avtobus in po kratki vožnji prišli do srednjeveškega mesta.
Po kavi in sladoledu na Cankarjevem trgu, smo si ogledali cerkev sv. Jakoba, ki stoji ob severnem robu Glavnega trga in srednjeveškega jedra Škofje Loke.
Dvoranska gotska cerkev z zvezdastim obokom (1471) in dolgim korom (1524) je okrašena z baročno (M. Cussa, J. Remb) in kasnejšo opremo (J. Plečnik, T. Bitenc, S. Kregar).
Sledil je sprehod po Mestnem trgu, ki je trenutno v obnavljanju, do Loškega gradu.
Obodni grad s porušenim osrednjim stolpom dominira nad naseljem in je zaključek obrambnega zidu mesta. V stolpu z baročno kapo je urejena kapela. Grad pa je preurejen v muzej.
Starejši člani študijskega krožka Medgeneracijska odkrivanja srednjeveških mest so si ogledali pomembnejše muzejske zbirke. Z najmlajšimi člani pa smo izdelali škofjeloški grb in Škoparjevo hišo.
Škoparjeva hiša je včasih stala v Puštalu, naselju na desni strani Poljanske Sore in Sore, v neposredni bližini Škofje Loke. Naselje z imenom Burchstall že leta 1291 omenjajo urbarji loškega gospostva. Okoli Puštalskega gradu, prvič omenjenega v 16. stoletju, se je razvilo kajžarsko naselje. Zaradi majhnih zemljiških posesti so se morali Puštalci ukvarjati še z obrtjo, z razvojem industrije v Škofji Loki in okolici konec 19. stoletja pa se jih je vse več zaposlovalo tudi v industriji.
Lastniki Škoparjeve hiše so bili kot večina ostalih Puštalcev podložni puštalski graščini. Ljudsko izročilo pravi, da je daljni prednik delal pri puštalskem gospodu kot slamorezec – škopar, zato se je tej hiši reklo “pri Škoparju”. Iz urbarjev izvemo, da je leta 1798 v tej hiši prebival Luka Kavčič, ki je svojo hči Elizabeto poročil z Erženom (ime ni vpisano), čigar rod živi v Puštalu še vse do današnjih dni.
Tudi pri Škoparju so se ukvarjali z obrtjo. Ustno izročilo pravi, da je bila tu osem rodov nazaj doma krojaška obrt, kot krojači pa so navedeni tudi v vseh treh popisih prebivalstva (1869, 1900, 1931). Zadnji krojač iz te hiše je bil Franc Eržen, rojen leta 1908. Svojo delavnico je imel kar v glavnem bivalnem prostoru, v t. i. hiši.
Sledil je še sprehod prek srednjeveškega Kapucinskega mostu s skulpturo Janeza Nepomuka, ki stoji med Staro Loko in Škofjo Loko pod Kapucinskim samostanom, na severni strani mestnega jedra ob Selščici.
Besedilo in fotografije Alenka Veber, mentorica študijskega krožka Medgeneracijska odkrivanja srednjeveških mest
