V torek, 24. marca, smo se s tretjo skupino študijskega programa Skriti biseri Slovenije z vlakom podali v enega najbolj slikovitih kraških biserov – Štanjel. Že ob prihodu na železniško postajo nas je objel značilen kraški utrip: kamen, ozke ulice in razgledi, ki te ustavijo. To ni kraj, ki ga samo obiščeš – to je kraj, ki ga začutiš.

Pot nas je vodila skozi glavni vhod  do cerkve sv. Danijela, ki s svojo prepoznavno silhueto bdi nad naseljem. Cerkev ni le arhitekturni poudarek, temveč prostor miru in zgodovine. Njena lega govori sama zase – postavljena je tako, da povezuje nebo, kraj in človeka.

Najnovejša pridobitev kraja je Muzej slovenskega jezika in knjige. Muzej odpira vrata v svet jezika, pisane besede in kulturne identitete. Na sodoben način predstavlja razvoj slovenskega jezika in pomen knjige skozi čas. Ni suhoparen – je živ, dostopen in aktualen. Ravno prav, da se zaveš, kako močno nas beseda oblikuje. Svoje prostore je muzej našel v prostorih štanjelskega gradu, kjer domuje tudi edinstvena in atraktivna razstava Narava in človek na Krasu, ki predstavlja Kras na doživet način. Na razstavi smo lahko med drugim občutili moč in hlad burje.

Sledil je še ogled Kraške hiše in Ferrarijevega vrta, ki velja za enega najlepših vrtnih arhitekturnih dosežkov pri nas. Ustvaril ga je Maks Fabiani, arhitekt in vizionar, ki je znal prostor oblikovati z občutkom za človeka. Vrt ni le lep – je premišljen, funkcionalen in hkrati poetičen. V njem se prepletajo poti, razgledi, voda in kamen v popolni harmoniji.

Fabiani ni zaznamoval le vrta, temveč celoten Štanjel. Njegov pečat je viden v obnovi in urejanju kraja, v razumevanju prostora kot celote. In prav to je tisto, kar Štanjel loči od mnogih drugih – ni le lep, je premišljeno oblikovan.

Ta obisk ni bil le izlet. Bil je stik s prostorom, ki združuje naravo, arhitekturo in kulturo v eno samo zgodbo. Štanjel ne kriči – govori tiho, a zelo jasno. In ravno zato ostane.

Besedilo in fotografije Alenka Veber, Mentorica študijskega krožka Skriti biseri Slovenije